Euroskepticizem in jaz
Vse odkar je Slovenija začela s pristopnimi pogajanji za vstop v EU, prek vstopa lepe naše v EU, pa vse do zdaj, nikoli nisem dvomil, da je Evropa dobra za nas. Zdaj pa se me prvič loteva euroskepticizem.
EU postaja prevelika in razlike med evropskimi narodi čedalje bolj tolčejo ven, zanimivo pa je, da se Slovenci ne upiramo “pobrusljevanju” tako kot smo se nekoč upirali posrbljevanju. Zdi se, da nam hoče Evropa diktirati vrednote in norme obnašanja… Namesto, da bi EU podprla svojo članico, saj se vsakemu razumnemu človeku zdi blesavo, da se Hrvaška z več kot 1700 km obale tako srdito puli za tisti majhen konec Piranskega zaliva, pa predstavniki EU Slovenijo obtožujejo otročjega ravnanja z blokado hrvaških pogajanj. Dvomim, da se Hrvatom resno gre za Piranski zaliv, vedo pa koliko dostop do odprtega morja pomeni Sloveniji in potem po stari balkanski šegi zezajo do skrajnosti. HDZ krvavo potrebuje Piranski zaliv, saj bi brez njega že zdavnaj šli v opozicijo.
Poleg neprimerne reakcije na slovensko blokado mi resna vprašanja postavlja tudi prevelika vera v evropskost, ki se kaže v odnosu Slovencev do bolj ali manj vsega. Zdi se mi, da ima Evropa do nas precej mačehovski odnos. Leta 1991 sem kot otrok prejel potrdilo o slovenskem državljanstvu, na kar sem bil zelo ponosen in gojil sem velike upe za svojo domovino. Ko sem posušal nerganje starejših kako nas prej zaradi jugoslovanskih potnih listov nihče ni maral, saj naj bi “ta južni” Jugoslaviji ustvarjali slab ugled, mi ni bilo preveč jasno. Zdaj, ko sam potujem po svetu s slovenskim potnim listom, ne vidim nekega bistvenega napredka od situacije, o kateri so se pritoževali starejši: Slovenije izven Evrope ne poznajo, jasno jim je šele, ko povem da gre za severozahodni del nekdanje Jugoslavije. Zanimivo je, da pri Indijcih, Iračanih in Egipčanih, beseda “Jugoslavija” ustvarja dober vtis.
V Zahodni Evropi je vedno najbolje zvozil tisti, ki je bil največja rit; poglejmo si ekspresno kapitulacijo Francije proti Hitlerju, Italija si je s kapitulacijo zagotovila precej več ozemlja kot bi ga morali dobiti (Trst je naš!), Avstrija (tista ista, ki je 1938 navdušena pozdravila Hitlerja in Anschluss) pa si je s sklicevanjem na koroške partizane (Slovence kajpak) pridobila status države žrtve. No, srbski kralj tudi 1918 ni poslal okrepitev Maistrovim in Malgajevim borcem, sicer bi naša severna meja malo višje stala… Ne pozabimo še, da nam VB po drugi svetovni vojni ne bi dala Primorske, pa se danes ne bi mogli kregati za Piranski zaliv.
Čedalje bolj se mi zdi, da bi bila za Slovenijo ustreznejša alternativa neka ohlapna federacija balkanskih držav, seveda, ko streznimo naše od nacionalizma pijane južne brate. Celoten Balkan ima nareč strateško pozicijo na vratih Evrope in to bi bilo pametno izkoristiti. Titova ideja neuvrščenih ni bila neumna, a bi se Tito verjetno v grobu obračal, če bi vedel, kaj je zdaj z njimi. Prihodnost trgovine je na Vzhodu in ne na Zahod, o čemer pričajo indeksi gospodarske rasti. Morda bi bilo tudi za Slovenijo pametno, da se začnemo ozirati še na kakšno drugo stran, ne samo levo in gor po zemljevidu…


