Na sončni strani Bornea

Vse odkar je Slovenija začela s pristopnimi pogajanji za vstop v EU, prek vstopa lepe naše v EU, pa vse do zdaj, nikoli nisem dvomil, da je Evropa dobra za nas. Zdaj pa se me prvič loteva euroskepticizem.

EU postaja prevelika in razlike med evropskimi narodi čedalje bolj tolčejo ven, zanimivo pa je, da se Slovenci ne upiramo “pobrusljevanju” tako kot smo se nekoč upirali posrbljevanju. Zdi se, da nam hoče Evropa diktirati vrednote in norme obnašanja… Namesto, da bi EU podprla svojo članico, saj se vsakemu razumnemu človeku zdi blesavo, da se Hrvaška z več kot 1700 km obale tako srdito puli za tisti majhen konec Piranskega zaliva, pa predstavniki EU Slovenijo obtožujejo otročjega ravnanja z blokado hrvaških pogajanj. Dvomim, da se Hrvatom resno gre za Piranski zaliv, vedo pa koliko dostop do odprtega morja pomeni Sloveniji in potem po stari balkanski šegi zezajo do skrajnosti. HDZ krvavo potrebuje Piranski zaliv, saj bi brez njega že zdavnaj šli v opozicijo.

Poleg neprimerne reakcije na slovensko blokado mi resna vprašanja postavlja tudi prevelika vera v evropskost, ki se kaže v odnosu Slovencev do bolj ali manj vsega. Zdi se mi, da ima Evropa do nas precej mačehovski odnos. Leta 1991 sem kot otrok prejel potrdilo o slovenskem državljanstvu, na kar sem bil zelo ponosen in gojil sem velike upe za svojo domovino. Ko sem posušal nerganje starejših kako nas prej zaradi jugoslovanskih potnih listov nihče ni maral, saj naj bi “ta južni” Jugoslaviji ustvarjali slab ugled, mi ni bilo preveč jasno. Zdaj, ko sam potujem po svetu s slovenskim potnim listom, ne vidim nekega bistvenega napredka od situacije, o kateri so se pritoževali starejši: Slovenije izven Evrope ne poznajo, jasno jim je šele, ko povem da gre za severozahodni del nekdanje Jugoslavije. Zanimivo je, da pri Indijcih, Iračanih in Egipčanih, beseda “Jugoslavija” ustvarja dober vtis.

V Zahodni Evropi je vedno najbolje zvozil tisti, ki je bil največja rit; poglejmo si ekspresno kapitulacijo Francije proti Hitlerju, Italija si je s kapitulacijo zagotovila precej več ozemlja kot bi ga morali dobiti (Trst je naš!), Avstrija (tista ista, ki je 1938 navdušena pozdravila Hitlerja in Anschluss) pa si je s sklicevanjem na koroške partizane (Slovence kajpak) pridobila status države žrtve. No, srbski kralj tudi 1918 ni poslal okrepitev Maistrovim in Malgajevim borcem, sicer bi naša severna meja malo višje stala… Ne pozabimo še, da nam VB po drugi svetovni vojni ne bi dala Primorske, pa se danes ne bi mogli kregati za Piranski zaliv.

Čedalje bolj se mi zdi, da bi bila za Slovenijo ustreznejša alternativa neka ohlapna federacija balkanskih držav, seveda, ko streznimo naše od nacionalizma pijane južne brate. Celoten Balkan ima nareč strateško pozicijo na vratih Evrope in to bi bilo pametno izkoristiti. Titova ideja neuvrščenih ni bila neumna, a bi se Tito verjetno v grobu obračal, če bi vedel, kaj je zdaj z njimi. Prihodnost trgovine je na Vzhodu in ne na Zahod, o čemer pričajo indeksi gospodarske rasti. Morda bi bilo tudi za Slovenijo pametno, da se začnemo ozirati še na kakšno drugo stran, ne samo levo in gor po zemljevidu…

Od vrnitve Anwarja Ibrahima na politično sceno v Maleziji veje veter sprememb in kaže, da bi se lahko prvič v 51-letni zgodovini države zamenjala oblast. Na zadnjih volitvah je opozicija pridobila precej glasov, kasneje pa je iz vladne koalicije izstopila še SAPP (Sabahska napredna stranka). Anwar in njegovi koalicijski partnerji iz DAP so že nekajkrat napovedovali prevzem vlade, a za zdaj še nič. Verjetno Anwar le dviguje prah, da bi si naredil reklamo in pritegnil mednarodno pozornost. Marca 2009 je odstop napovedal premier Abdullah Ahmad Badawi, najverjetneje pa ga bo nasledil namestnik premierja Najib Tun Abdul Razak, ki ima precej nečisto preteklost, tudi za politika.

Najib je namreč naročil (sicer neuradno, a bo kar držalo) umor mongolske manekenke in prevajalke za ruščino Altantuye Shaariibuugiin, ki je prevajala pri podpisu velike orožarske pogodbe z Rusijo, ki je med drugim tudi vključevala t.i. “malezijski vesoljski program”, oziroma malezijskega vesoljskega turista na državne stroške. Poleg tega je Najib znan tudi po brezobzirni vožnji in gori neplačanih prometnih kazni, ki so bile njegovim vozilom dodeljene nevede (če bi policaj vedel čigav je avto, kazni sploh ne bi pisal). Najib tudi pomeni vrnitev mahatirizma, politike, ki je sicer pripeljala Malezijo nad razvojno stopnjo Tajske in Indonezije, a je tudi vpeljala politiko “look East” in sovražnost do Zahoda.

Anwar Ibrahim je ljubljenček ZDA, kjer je do nedavnega delal tudi kot univerzitetni profesor, poleg tega pa se dobro ujema tudi z bližnjevzhodnimi diktatorji, medtem ko je Najib bolj kitajsko nastrojen, se zavzema za tesnejše sodelovanje z Japonsko in se dobro ujema s srednjeazijskimi diktatorji. Opozicijska koalicija je precej pestra politična tvorba, glavni akterji pa so Anwarjeva PKR (Stranka ljudske pravičnosti), ki ni etnično ali versko monotona in je nekako sredinska, DAP (Stranka demokratske akcije) – podaljšek singapurske PAP in bolj socialistično usmerjena, in PAS (Vsemalezijska islamska stranka), ki je po ideologiji podobna Hamasu. PAS in DAP sta kot 2 nasprotna pola: PAS je sestavljena skoraj izključno iz Malajcev, a islam ni več pogoj za članstvo (od letos imajo v svojih vrstah tudi nekaj malega hindujcev). DAP je po drugi strani brez Malajcev, in predvsem kitajska stranka, ki ima tudi nekaj Indijcev; seveda so zelo navezani na Kitajsko in Singapur.

DAP zahteva kitajskega premierja in večjo politično moč Kitajcev, katerih vpliv se je že tako zelo okrepil pod Badawijem (tip je mešan s Kitajci in oženjen s Kitajko), pri tem pa se sklicujejo…hmmm…na demokracijo??? V demokraciji je pač potrebna večina, in tako bodo morali kitajskega premierja pač pozabiti, saj jih je manj kot 30%, da ne govorimo o potrebni polovici.

Vsekakor je Anwar Ibrahim finančni genij in prozahodno usmerjen, in vsaj s tega stališča bi bila sprememba oblasti dobra novica za tuje naložbe. Glavna pomanjkljivost Anwarjeve vlade pa je seveda negotovost, zlasti DAP; lojalnost DAP Maleziji je močno vprašljiva… PAS verjetno ne bi predstavljal ovire v odnosih z Zahodom.

Sedanja vlada je močno podlegla pritiskom Kitajcev, pakt Malajcev in Kitajcev – torej večine po prebivalstvu in politični moči in glavne gospodarske sile, pomeni da bodo krajši konec potegnili Indijci in ostale manjšine. Zna pa pomeniti tudi gospodarski pakt z Vzhodno Azijo, tu pa bi krajši konec vlekle Evropa in ZDA.

Glasovi za spremembe so čedalje močnejši in nekaj se bo zgodilo… Verjetno še kar kmalu, če ne pa na naslednjih volitvah.

http://www.siol.net/svet/novice/2008/06/obtozbe_na_racun_vodje_opozicije_v_maleziji.aspx

Opa, Malezija v slovenskih medijih! In to z vročo zgodbo, ki sledi neuspehu vlade na volitvah in 40-odstotni podražitvi bencina. Scenarij je povsem političen, saj se je Anwarju Ibrahimu pred kratkim iztekla prepoved političnega delovanja. Jasno je, da se vlada tipa boji, saj za njim stojijo tako ZDA kot države Bližnjega Vzhoda, in že v Mahathirjevi vladi se je izkazal kot politični genij. Nova vladna garnitura je pokazala, kako hitro se zgodovina ponavlja, saj je Anwarja sodomije obtožil že gospod Mahathir pred kakimi desetimi leti. Ja, homoseksualni odnosi so v Maleziji kaznivi – in to z zaporom, kar nekako postavlja smiselnost kazni pod vprašaj…tuši in te zadeve… Poba mu je seveda nastavil vladni kabinet, obstajajo slike fanta in ministrov. In zdaj bodo zdravniki ugotavljali, če ni morda pobova rit služila dvosmernemu prometu. Definitivno ga je nekdo nategnil – če že ne dobesedno, pa ga nategujejo vsaj ministri, ki mu plačujejo mastne vsote za obtoževanje Anwarja. In zakaj ravno sodomija, zakaj ne kaj drugega?

Sodomija ima dvojni udarec: prvič, Anwar gre v zapor in ga nadaljnih nekaj let ne bo na politični sceni, in drugič, blati njegovo ime. Druga zadeva ne deluje ravno, kot je upala vlada – še otrokom je jasno, da je to politični proces, in da ni res. In potem se je Anwar zatekel v rezidenco turškega veleposlanika, gospoda Özenerja, od koder se je odšel šele včeraj, potem ko mu je vlada zagotovila varnost. Vodja opozicije, ki se zateče v tujo ambasado v lastni deželi… nekako mi diši na Zimbabve. Jugovzhodna Azija počasi veselo koraka v gospodarsko krizo s podivjanimi cenami (riž se je podražil za 100% in zdaj kilogram stane povprečno 1 euro, kar je toliko kot v Sloveniji; potem pa še bencin, pa elektrika, pa plin…), Malezija pa bo temu dodala še politično krizo, da bo račun poln.

http://www.siol.net/eu/novice/2008/03/eu_poziva_k_ucinkovitemu_boju_proti_rasizmu_in_ksenofobiji.aspx

Ja, vsi v boj proti rasizmu proti črncem, Azijcem, Romom itd… Kaj pa rasizem proti belcem?

Rasizem proti belcem je v današnjem času očitno sprejemljiv, poglejmo si samo, kako mediji poročajo o par afrikanerskih študentih, ki so črne čistilce nafutrali z juho, v katero so zamešali fekalije, medtem ko o sistematičnih napadih na bele farme, sistematičnih posilstvih belk s strani črncev in pobojih in ropih belcev, poročajo le redko. In sploh če je nekemu Zuluju z AIDSem vrač dejal, da lahko ozdravi le, če posili belko, albinko ali pa dojenčka. Krasno… Preden kdo pride na dan z apartheidom, naj omenim, da je ANC uvedel kvote črncev v podjetjih, tako da marsikateri visokokvalificiran belec teže pride do službe kot črnce z osnovnošolsko izobrazbo.

JAR in Zimbabwe nista osamljena primerka. Nasploh je rasizem proti belcem sprejemljiv, medtem ko se rasizem proti črncem obsoja. Za to je kriv ameriški občutek krivde, ki misli da je treba zaradi suženjstva pred 200 leti zdaj do neskončnosti streči nebelce z vseh strani. Prvič, tisti črnci so bili kupljeni kot sužnji, drugič, ZDA in VB sta suženjstvo odpravili v 19. stoletju, medtem ko v Afriki še zdaj koga zasužnjijo, in tretjič, potomcem sužnjev se zdaj godi 100x bolje kot Afričanom.

Hollywood promovira razmerja med črncem in belko (sicer nič narobe s tem) in razmerja znotraj rase, a po drugi strani je razmerje med belcem in črnko tabu v ameriški zabavni industriji (zelo malo v primerjavi s prvim). Poleg tega so rasistični izrazi uperjeni proti belcem kot so “sneži” (it’s snowing – ko je prisotno veliko belk), hunky, cracker itd sprejemljivi, medtem ko so besede kot so negro, nigger, coon ipd, nesprejemljive. Poglejmo samo statistiko medrasnih zločinov in bomo ugotovili, da približno 600x pogosteje črnec posili belko kot belec črnko. Premoženjski delikti in umori se vrstijo v podobnem razmerju, a z malce manjšo večino.

V ZDA so rasistični napadi na belce pogostejši kot napadi belcev na ostale rase. Vsi zvemo, ko skinheadi pretepejo ali zakoljejo kakega črnca, molči pa se o rasističnih napadih na belce, tako v Afriki in ZDA, kot tudi v Evropi. In bogati Zahod naj futra revno Afriko… Dejansko večina denarja zbrana za reveže v Afriki ponikne v žepih bogatih presitih skorumpiranih uradnikov. Res ima Afrika ogromno ljudi, ki so revnejši od najrevnejšega Slovenca, a ima tudi ogromno ljudi, ki so bogatejši od najbogatejšega Slovenca.

Z Azijci je podobno. Belci na Zahodu se čutijo krive za svoj “rasizem”, medtem ko so sami pogosto žrtve rasizma.

Slovenci smo vajeni, da je knjižnica izobraževalni objekt, v katerega se gre po knjige, v katerem se je tiho, in kjer mora biti mir. V Maleziji pa je knjižnica marsikaj drugega. Najstnikom služi kot kraj za zmenke, mladoporočenci se slikajo za poročne slike, za nekatere pa kot kraj za aerobično vadbo. Ni mi sicer jasno zakaj ravno knjižnica, zakaj ne raje kakšna športna dvorana, a tako pač je. Popoldanske obiskovalce knjižnice tako lahko med branjem knjig v miru preseneti glasen “dum dum”… In zbere se kakih 20 osebkov, ki ne zgledajo ravno neki knjižni molji in veselo poskakujejo medtem, ko se dijaki in študenti poskušajo učiti in delati seminarske naloge.

Branje književnosti v Maleziji ni priljubljeno, mogoče kdo bere doktor romane, a književnost le redko kdo. Imena kot so Byron, Poe, Dostojevski, Heine, Kafka, Dumas, so popolnoma neznana. Prst krivde kaže na šolski sistem: nas so pri uri slovenščine učili, naj ne zapravljamo čas za branje trivialne literature in ostalih poneumljajočih zadev, malezijsko mladino pa učijo naj berejo kar jim pride pod roke; seveda tako ne bodo sposobni razlikovati med kvalitetno in nekvalitetno kulturo, in zato do zdaj še noben Malezijec ni nič dosegel na kulturnem področju. Edino, kar gre v branje so določene strokovne knjige, malo verske literature in knjige, ki opisujejo kako na lahek način čim hitreje obogateti.

Državna knjižnica v Sarawaku, največja knjižnica na malezijskem Borneu ima manj knjig kot naprimer knjižnica Medvode, da ne govorim o kaki slovenski mestni knjižnici, zgradba pa je precej velika. Tako je očitno, da so knjige le okras, da bi imel razvijajoči malezijski narod s polpismenimi politiki (dobesedno) kaj pokazati državljanom in tujim obiskovalcem.

Dva dni po volitvah ima Malezija staro novo vlado. Abdullah Ahmad Badawi je ponovno zaprisegel kot predsednik vlade z močno okrnjeno večino v državnem zboru, čeprav je nekdanji predsednik vlade Mahathir Mohammad, tip ki je Malezijo pripeljal iz revščine med bogatejše države JV Azije in potem zakuhal nekaj problemov s svojo “glej Vzhodno” politiko in zaščito državnih podjetij, ki je povzročila padec kupne moči (neuradno seveda, vlada verjame le svojim statistikam), pozval Badawija naj prevzame vso odgovornost za polomijo na volitvah. Za slabe vole so seveda kriva vladna goveda, in to dobro vedo tudi sami, a kaj ko je tako sladko biti na oblasti, sploh če to pomeni plačo boljšo od katerega koli evropskega politika, povrh tega pa še milijonski pritok denarja pod roko, v državi, kjer je korupcija navada.

Neuradni voditelj opozicije, Anwar Ibrahim, za katerega je še vedno prepovedan prevzem katere koli politične funkcije (kot posledica nekega montiranega procesa zaradi obtožb o seksu s šoferjem s strani nekdanjega premiera Mahathirja – homoseksualnost je v Maleziji kazniva; naj dodam še, da Anwar najverjetneje ni homoseksualec, ker ima družino, treba se je bilo pač znebiti prozahodno usmerjenega človeka v vladi, ki je “gledala Vzhodno” in vlagala brezplodni trud v OIC), je vseh 5 opozicijskih predsednikov regionalnih vlad pozval, naj ravnajo odgovorno in naj ne zapravljajo denarja za neumnosti, kot se je to počelo do zdaj in se še počne.

Tokrat vlada nima dvotretjinske večine v parlamentu in videli bomo, ali jih bo to bivolstvo streznilo. Odveč je pričakovati kakršen koli napredek na področju svobode govora in medijske svobode, bolj verjetno bodo sledili zgledu ostalih bratskih azijskih narodov in poostrili nadzor nad internetom, tako kot to počno Kitajska, Savdska Arabija, ZAE, Pakistan, Mjanmar, Vietnam, Singapur in mnoge druge.  Tajska je bila v obdobju vojaške oblasti po zadnjem udaru veliko bolj svobodna kot Malezija ali Singapur kdajkoli v zgodovini, a Zahod ima pač svoje politične in gospodarske interese v ozadju, tako da niti ne upamo na kakšno grajo Maleziji ali Singapurju zaradi političnih aretacij in popolnoma nesvobodnih medijev. Časopis se bere kot nekakšen osebni dnevnik politikov in zato je bolje brati med vrsticami.

Spet ni omembe zakaj malezijska vlada vzgaja narod roparjev in posiljevalcev, s konstantno rastočo stopnjo kriminala, in ni omembe zakaj je Malezija prva med muslimanskimi državami po številu posilstev in ločitev na prebivalca. Tudi pametne rešitve za nebrzdano rast cen se nihče ni spomnil, medtem ko se cene počasi a vztrajno približujejo evropskim (razen avtomobilov seveda, ki so tu dva do trikrat dražji). Vsaj petim srečnim zveznim državam se obetajo spremembe, verjetno na bolje, ker jih vlada močno prekaša vsaj na področju korupcije.

Izbira naj volov v Maleziji je končno mimo, v soboto 8. marca so bile splošne volitve, in rezultati so že znani. Vladna koalicija je izgubila precej sedežev v parlamentu, in 5 od 13 zveznih držav, kar pomeni hud udarec za vladne bivole (torej tisti, ki bi radi postali parlamentarni voli, pa jim to ni uspelo). Opozicija obljublja, da bo ustavila noro naraščanje cen, ki so ga s pomočjo skorumpirane vlade povzročili pohlepni kitajski podjetniki, in naj bi celo znižala cene bencine, kar se ob naraščajočih cenah surove nafte na svetovnem trgu zdi precej nemogoče.  Nezaupanje v vlado so pokazali vsi 3 glavni narodi na polotoku, torej Malajci, Kitajci in Indijci, medtem ko Borneo ostaja vladna trdnjava.

Opozicijska islamska stranka PAS je poleg države Kelantan dobila še Kedah in Perak, kitajska DAP, ki je podobna singapurski PAP, malo bolj rasistično in totalitarno naravnana stranka tajkuno, je zmagala v Penangu, stranka nekdanjega namestnika predsednika vlade Anwarja Ibrahima, PKR, pa je zmagala v Selangorju, najrazvitejši zvezni državi v Maleziji, in tam, kjer se vse “dogaja”.

Kljub trdni kontroli medijev, opozicija nima dostopa do radia in televizije, izhaja samo nekaj glasil, je opoziciji uspelo nemogoče. Malezija seveda trenutno ostaja stabilna, a videli bomo, kako se bo situacija razvijala naslednjih nekaj let. Kaže, da so se vsi 3 narodi zradikalizirali, zlasti Kitajci… Z etnično sestavo 55% Malajcev, 28% Kitajcev, 10% Indijcev, je Malezija zrela za etnično čiščenje. Kitajci so ta hip precej militantni, a vojska in policija sta pretežno pod nadzorom Malajcev, ki so tu tudi staroselci, a dejstvo, da so Kitajci uvožena rasa, jih ne ustavi pri njihovih težnjah po prevladi. Kitajci poleg tega dominirajo v gospodarstvu, v njihovih rokah je več kot polovica malezijskega kapitala.  Ali je torej Malezija zrela za genocid? Ne še… A počakajmo še malo, morda pa bo čez par let.

Korupcija, rastoče cene, neprvična razporeditev bogastva in antiislamske provokacije s strani Kitajcev so bile glavno vodilo pri odločanju malajskih volilcev. Kitajce je poleg korupcije vpilvalo še dejstvo, da ne morejo vladati, privilegiranost Malajcev in domorodcev v izobraževanju in škandali znotraj MCA – Združenja Malezijskih Kitajcev; rast cen vsaj njihovih vodilnih figur pretirano ne moti, ker so oni tisti, ki so krivi za rast cen. Indijci so se za opozicijo odločili, ker so Kitajci pobasali ves denar, Malajci pa politično moč, njim pa ni ostalo nič, pa še Kitajci navijajo cene in vlada je strpala v zapor tipa, ki je vložil tožbo proti britanski kraljici.

Malezija je v predvolilnem vzdušju in vlada je že mesece nazaj začela agresivno predvolilno kampanjo. Za tiste, ki še ne vedo, oblast se v Maleziji ni zamenjala še nikoli od neodvisnosti leta 1957, in nič ne kaže, da se kdaj tudi bo. Gre se samo za delež opozicije v parlamentu. Volitve so le farsa, ker tako ali tako volilno komisijo nadzoruje vlada, in goljufije so del volitev.

Mediji so seveda pod budnim očesom cenzorjev, tako da seveda objektivnega poročanja ni. Povsod se kažejo ene in iste pederske face, ki sem se jih že pošteno nažrl in se omenjajo njihovi “dosežki” za narod. Voditelj opozicijske stranke PAS je vlado primerjal z orangutani, kar je, moram priznati, zelo dobra primerjava, saj se politiki tu velikokrat obnašajo kot opice. Slovenski parlament ni nič v primerjavi z malezijskim. Svojo opičjo naravo so predstavniki malezijske vlade dokazali tudi na Al-Jazeeri, ko niso bili zmožni civiliziranega obnašanja v studiu. Nedavno je malezijskemu zdravstvenemu ministru in predsedniku MCA, druge največje vladne stranke, stolček odnesel amaterski pornič z njim in njegovo ljubico.

TV program je poln volitev in torej trenutno popolnoma negledljiv. Zanimivo je kakšne neumnosti dajo v dnevnik: nekdo je polomil zastavice vladajoče koalicije, in to je glavna vest! Pravi orangutani torej… Kaj pa porast kriminala – vsak dan je povprečno v Maleziji posiljenih 7 žensk, da ne omenjam tatvin, ropov in vlomov. Morda je za opice v vladi in policiji to le statistika, a vsaka od njih ima ime in svoje življenje. Tisti kreteni pa poročajo o potrganih zastavicah! Trditev, da Malezija goji lopove in posiljevalce, torej drži.

Ponovno se vračam v letu podgane… Ja, bil sem zaposlen s selitvijo, menjavo faksa itd., pa še nekdo je presekal glavni optični kabel in je bil majhen lokalen internetni mrk dober teden. Glede na to, da v novem domu neta še nimam, je brezplačna brezžična povezava na faksu še kako dobrodošla. Tokrat bolj na kratko, kasneje kaj obširneje.

V Maleziji so spet pedofili ugrabili neko punčko (debel mesec nazaj), ki so jo starši samo spustili na igrišče, in zdaj policija preiskuje po 1000 gospodinjstev na dan. Khmmm… Bravo, torej so policaji še enkrat dokazali svojo neumnost.

Aha, pa Malezija se pripravlja na nove zrežirane volitve, ki bodo 8.marca. Indijci so še enkrat priredili mega proteste in še enkrat so jih razgnali s solzivcem in kemikalijami.

Ja, točno to. Skupina indijskih odvetnikov je vložila tožbo proti Združenemu Kraljestvu in kraljici Elizabeti II. kot njegovi predstavnici. Gre se za to, da so pred stoletjem Britanci Indijce v takratno kolonijo Malajo uvozili Tamilce kot poceni delovno silo in zdaj bi Indijci radi milijon ringgitov (okrog 210.000 eurov) odškodnine za vsakega Indijca v Maleziji. Seveda tako smešna tožba ne bo prišla na sodišče, in če so res tako nezadovoljni, naj dobijo status quo – naj jih Združeno Kraljestvo deportira nazaj v Tamil Nadu in jim zaseže vse premoženje v Maleziji.

Hindraf je tudi priredil nasilne demonstracije v Kuala Lumpurju, policija pa je zaprla poti in drhal razgnala s solzivcem in vodnimi topovi preden so prisepli do britanske ambasade. Dva voditelja Hindrafa sta zdaj zaprta pod aktom notranje varnosti (ISA), ki je sicer neetična stvar, a dokler sta rasista za zapahi, ni preveč pomembno kako. Stvari bi zlahka ušle iz rok in znalo bi se zgoditi, da Malezija zaradi podivjanih Indijcev ne bi več bila varna za belce. Tipa sta obtožena tudi podpiranja in zbiranja denarja za LTTE (Liberation Tigers of East Eelam), bolj znanih kot tamilski tigri, hindujske teroristične organizacije na Šri Lanki.

Škoda, da se niso za tožbo spomnili v kolonialnih časih. Indijci so bili uvoženi kot poceni delovna sila prostovoljno in na legalen način. Na tak način bi morali Slovenci tožiti Avstrijo, Nemčijo, Italijo in Madžarsko, ki so še za škodo povzročeno med drugo svetovno vojno dale le neznatno odškodnino, da ne omenjam nasilnega pokristjanjevanja, v katerem je izginilo do tretjine naroda, pa tisočletne tlake pod jarmom Frankov in kasneje Habsburžanov, in 50.000 km2 slovenskega etničega ozemlja odvzetega za vedno in sistematičnega raznarodovanja, ki je uničilo Slovence, ki so nekoč živeli vse do Solnograda (Salzburga). In če smo se mi naučili požreti marsikatero zgodovinsko krivico, naj se jo drugi tudi, zlasti tisti, katerim katerim ni bil skrivljen niti las. Če bi malezijski Indijci dobili po debelih 200.000 eurov vsak, koliko trilijonov potem naši severni sosedje dolgujejo vsakemu izmed nas…