Se Maleziji obetajo spremembe?
Od vrnitve Anwarja Ibrahima na politično sceno v Maleziji veje veter sprememb in kaže, da bi se lahko prvič v 51-letni zgodovini države zamenjala oblast. Na zadnjih volitvah je opozicija pridobila precej glasov, kasneje pa je iz vladne koalicije izstopila še SAPP (Sabahska napredna stranka). Anwar in njegovi koalicijski partnerji iz DAP so že nekajkrat napovedovali prevzem vlade, a za zdaj še nič. Verjetno Anwar le dviguje prah, da bi si naredil reklamo in pritegnil mednarodno pozornost. Marca 2009 je odstop napovedal premier Abdullah Ahmad Badawi, najverjetneje pa ga bo nasledil namestnik premierja Najib Tun Abdul Razak, ki ima precej nečisto preteklost, tudi za politika.
Najib je namreč naročil (sicer neuradno, a bo kar držalo) umor mongolske manekenke in prevajalke za ruščino Altantuye Shaariibuugiin, ki je prevajala pri podpisu velike orožarske pogodbe z Rusijo, ki je med drugim tudi vključevala t.i. “malezijski vesoljski program”, oziroma malezijskega vesoljskega turista na državne stroške. Poleg tega je Najib znan tudi po brezobzirni vožnji in gori neplačanih prometnih kazni, ki so bile njegovim vozilom dodeljene nevede (če bi policaj vedel čigav je avto, kazni sploh ne bi pisal). Najib tudi pomeni vrnitev mahatirizma, politike, ki je sicer pripeljala Malezijo nad razvojno stopnjo Tajske in Indonezije, a je tudi vpeljala politiko “look East” in sovražnost do Zahoda.
Anwar Ibrahim je ljubljenček ZDA, kjer je do nedavnega delal tudi kot univerzitetni profesor, poleg tega pa se dobro ujema tudi z bližnjevzhodnimi diktatorji, medtem ko je Najib bolj kitajsko nastrojen, se zavzema za tesnejše sodelovanje z Japonsko in se dobro ujema s srednjeazijskimi diktatorji. Opozicijska koalicija je precej pestra politična tvorba, glavni akterji pa so Anwarjeva PKR (Stranka ljudske pravičnosti), ki ni etnično ali versko monotona in je nekako sredinska, DAP (Stranka demokratske akcije) – podaljšek singapurske PAP in bolj socialistično usmerjena, in PAS (Vsemalezijska islamska stranka), ki je po ideologiji podobna Hamasu. PAS in DAP sta kot 2 nasprotna pola: PAS je sestavljena skoraj izključno iz Malajcev, a islam ni več pogoj za članstvo (od letos imajo v svojih vrstah tudi nekaj malega hindujcev). DAP je po drugi strani brez Malajcev, in predvsem kitajska stranka, ki ima tudi nekaj Indijcev; seveda so zelo navezani na Kitajsko in Singapur.
DAP zahteva kitajskega premierja in večjo politično moč Kitajcev, katerih vpliv se je že tako zelo okrepil pod Badawijem (tip je mešan s Kitajci in oženjen s Kitajko), pri tem pa se sklicujejo…hmmm…na demokracijo??? V demokraciji je pač potrebna večina, in tako bodo morali kitajskega premierja pač pozabiti, saj jih je manj kot 30%, da ne govorimo o potrebni polovici.
Vsekakor je Anwar Ibrahim finančni genij in prozahodno usmerjen, in vsaj s tega stališča bi bila sprememba oblasti dobra novica za tuje naložbe. Glavna pomanjkljivost Anwarjeve vlade pa je seveda negotovost, zlasti DAP; lojalnost DAP Maleziji je močno vprašljiva… PAS verjetno ne bi predstavljal ovire v odnosih z Zahodom.
Sedanja vlada je močno podlegla pritiskom Kitajcev, pakt Malajcev in Kitajcev – torej večine po prebivalstvu in politični moči in glavne gospodarske sile, pomeni da bodo krajši konec potegnili Indijci in ostale manjšine. Zna pa pomeniti tudi gospodarski pakt z Vzhodno Azijo, tu pa bi krajši konec vlekle Evropa in ZDA.
Glasovi za spremembe so čedalje močnejši in nekaj se bo zgodilo… Verjetno še kar kmalu, če ne pa na naslednjih volitvah.
